Katera je tista arhitekturna misel, ki vas navdihuje, vznemirja in izziva obenem?
Navdihujejo nas prostori, rešitve, tudi arhitekturne izjave oz. koncepti, ki vzpodbujajo posebne občutke doživljanja prostora, in obenem tista arhitektura, pri kateri se vračamo k izvorom, k samemu bistvu arhitekturnega snovanja in k osnovnim gradnikom forme, sestavljenim v kompleksno celoto.
Poseben izziv nam je z oblikovanjem prostora, izborom materialov in s strukturno zasnovo vzbuditi radovednost, vznesenost, začudenje ali pomirjenost (pač ustrezno namenu in pomenu stavbe) oz. vzbuditi kakršenkoli pozitiven čustven odziv ljudi/uporabnikov. Tisto, kar smatramo za objekt brez ustrezne kulturne nadgradnje, je stavba, ki ni nič več kot to, ki je zgolj utilitarna zmes že videnih izvajalskih praks, običajnih pustih rešitev in pri kateri je zgolj skozi kriterij ekonomike razvrednoten vsak pomen prostora.
Vznemirja in obenem izziva nas tudi arhitektura, ki izhaja iz tektonike gradnje, logike uporabnosti in naravne estetike ali harmoničnosti celote. To seveda zahteva ogromno discipline, preverjanja in razvijanja bazičnih arhitekturnih konceptov, ki ostanejo jasni, berljivi, logični in v svoji preproščini skrivajo vse razkošje materialov, vgrajenih sistemov, detajlov in drobnih tem, ki vse v sebi odsevajo koncept celote.
Kako vrednotite tradicijo, kako invencijo?
Do prave (in ne lažne ali ponarejene) tradicije čutimo veliko spoštovanje in jo sprejemamo kot »učiteljico« pri našem delu. V tem bi lahko rekli, da smo privrženci kritičnega regionalizma. Kot rečeno, pa vsakršno ponarejanje tradicije zgolj skozi formo močno zavračava. Preplet dobrih tradicionalnih praks s sodobnim izrazom ali arhitekturno invencijo je tako za nas obvezno izhodišče pri projektiranju. Če resnično razumemo razvoj in izvor posameznih tradicionalnih rešitev ali detajlov, je prenos tradicije v sodobno arhitekturo bistveno enostavnejši. Skozi razumevanje pa hitro ugotovimo, da bistvo tradicionalne arhitekture ni v formi. Na enak način, vendar z druge strani pa uvajamo inventivne elemente ali koncepte v arhitekturo, ki tako redko izpade tujek v prostoru ali neusklajena z obstoječo okolico. Med kriteriji arhitekturnega oblikovanja nam kontekst predstavlja eno od višje postavljenih meril.
Kako diagnosticirate sodobne trende v arhitekturi, kako jih prognozirate?
Beseda trend diši po modi, ta pa, kot vemo, je kratkega diha oz. traja sezono ali dve. Hiše niso modni dodatek ali obleka, ki se jo menja vsako leto. Gre za, z vidika človeškega življenja, trajen objekt, ki bo določal kvaliteto nekega prostora vsaj dvema, če ne več generacijam. Prav zato se s trendi ukvarjamo toliko, da sledimo razvoju materialov, detajlov in konstrukcijskih rešitev, ki omogočajo, da napredujemo v smer, ki smo jo nakazali pri prvem vprašanju. Pri tem poskušamo vse novitete izkoristiti na način, ki je velikokrat še samemu proizvajalcu neznan. Kot kaže arhitekturni razvoj, gredo trenutno trendi v smer ničenergijske, sonaravne in trajnostne gradnje. Priča pa smo tudi izrazitim spremembam pri načinu uporabe hiš oz. objektov in vse bolj izraziti individualnosti uporabnikov. To seveda zahteva vse bolj poglobljen angažma arhitekta. Nove forme so posledica tehnologij in novih inženirskih možnosti, vendar je pri tem nujno poudariti, da je arhitektura tista, ki ta razvoj zahteva, ga vzpodbuja in usmerja. Kot generator tehnološkega razvoja pa arhitektura še vedno ostaja v okvirih humanistike oz. kulture, kjer bistvo inovativnosti izhaja iz povsem drugih načel kot pri inženirstvu.